Brana pozimi (II)

Neuspel poskus izpred dveh tednov mi ni dal miru. Napoved je bila odlična – mraz, praktično brez vetra in sonce. Ker vmes ni padlo omembe vredno snega sem šel še enkrat gor.

Jutro se začne odlično, zadovoljen da sem sam, ker to pomeni, da ni nikogar ki bi motil mir okrog tebe in ker sem turo lahko začel že ob pol šestih. Že prav groba tišina, da je že dihanje preglasno, edini šum povzroča voda. Drugača pa nič – vetra ni, avtomobilov tudi ne, ptiči še spijo. Zagrizem v breg in pošljem misli proti današnjemu cilju. Rahlo me skrbi glede razmer.

Razpoloženje se pokaže tudi pri hitrosti – uro in pol po štartu sem bil že v zaključnem bregu pod domom. In začelo se je daniti – še vedno brez vetra so bili izgledi odlični. Pa še mraz je bilo – 6-7°C pod lediščem, na sebi pa imam samo švic majco, vendar se mi ni dalo ustavljati da bi se oblekel – še en čar tega, da si sam, imaš svoj tempo1.

Kmalu Brana zažari v jutranji zarji, sam pa pospešim proti domu, da se malo pogrejem in nekaj malega pozajtrkujem.

Nadaljujem še bolj ekspresno, da se mi niti slikat ni dalo2. Malo čez osem že vlečem nase alpinistično opremo na mestu, kjer sva zadnjič obrnila.

Vendar takoj za robom kruta realnost – vodni led. Megla in dež, ki sva ga s Krofom opazovala na Velikem vrhu je tudi dvesto metrov višje ovil skale v vodni led. Naslenjih 50 metrov prečke sem na špicah derez navijal noge do konca. Če bi imel pancarje ne bi bilo sile, tako pa mehki podplat gojzarjev popusti in dereza se zvije – vso težo potem nosiš na mišici namesto na podplatu pancarja3. Še dobro, da sva s Krofom zadnjič obrnila, ker za to moraš biti malo vajen tega početja, sploh če veš da ne smeš narediti napake – pod tabo je grozeča luknja Lijaka, okrog tebe pa vse ledeno, ti pa na konicah derez in cepinov.

Ko se končno skobacam iz ledu in preidem v lažje področje pa novo razočaranje – Brana je vmes dobila megleno kapo. Ker je napoved dobra in so okoliški hribi še čisti vzpon nadaljujem. Vendar je čez 20 minut situacija že čisto drugačna – vse okrog je zavito v meglo in svetloba je postala difuzna. Še malo pa ne bom vedel kje je gor in kje je dol. Brez razmišljanja obrnem malo pod odcepom za Tursko goro, ker nima smisla nadaljevati. Nazaj grem čisto pod steno, tako da se v čimvečji meri ognem vodnemu ledu, dobim pa s tem sestop po vseh štirih.

Slikal nisem nič, ker se mi na špicah derez ni dalo vlečt vn fotoaparata4. Je pa iz sedla situacija izgledala takole:

Megla je že zakrila celotno flanko. Ko čez pol ure pridem iz koče pa Brane sploh ni več videti. Klinc pa takšna napoved.

Nič, očitno bo z Brano potrebno počakati na večjo količino snega. Sem pa kar zadovoljen z mojo kondicjo. Še tura ali dve in bom status pešaka zamenjal za kaj bolj primernega 8) .

  1. sj ni tako hudo, če je kdo zravn, samo že od nekdaj rad hodim sam[]
  2. ah, sj bom nazaj grede, ko bom počival …[]
  3. podplat v primeru gojzarja predstavlja ročico, ki jo pri pancarju ni, ker je noga v školjki toga[]
  4. upam, da čimprej pade kj snega, da bom lahko za takšne poti vzel pancarje[]
  • Share/Bookmark
Objavljeno v Foto, Hribi. 4 komentarjev »


4 odgovorov v “Brana pozimi (II)”

  1. chefchef pravi:

    Jeba.

  2. buba švabebuba švabe pravi:

    To pa je mučenje! :o

  3. seamus pravi:

    @buba švabe – temu se reče safr ;)

  4. » Brana pozimi (III) Ustvarjanje pravi:

    [...] visokogorja. In še kako jo potrebuješ za obisk Brane. Pod steno sem enkrat obračal zaradi vetra, drugič zaradi megle. Tokrat se tiščal naprej kljub temu, da bi mi še kako prav prišel dodaten [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !