V Kamniku je včeraj za dobre pol ure izpadla elektrika. Presenetljivo dolgo je ni bilo. Vsi trije smo se čisto slučajno odpravili v trgovino, ker sem pričakoval, da bo v času, ko pridemo do štacune izpad elektrike že odpravljen.

No pa ni bil. V štacuni je gorela samo zasilna razsvetljava.

Na prvi pogled.

Podrobnejši pogled pa razodane, da blagajne veselo delajo naprej in da trgovke vabijo v trgovino skozi rezervna vrata.

In smo šli nakupovat. Hecen občutek ko polniš voziček v polmraku, na čase celo v temi.

Delale so vse blagajne in vse tehtnice. In pa času primerno - gorela je novoletna smrekca. Vse ostalo je bilo bolj ali manj zavito v mrak.

(slika je obupna, ker je s telefona in narejena v mraku)

Nekako so trije poletni puloverčki in dve odeji v zimski vreči bile premalo za temperature pod ničlo. Pa je na koncu še Zoja dobila zimsko opremo.

Najprej volnene štumfe

Nato pa še zimsko jakno, s flisem na notranji strani¹

Sedaj pa naj le pride zima in naj se pokaže v vsej svoji moči.

Mi smo pripravljeni

1. res mehko in prijetno

Ker sva spomladi obiskala Malo planino², smo se tokrat odpravili na Veliko.

Za Zojo je bilo to prvič nad 1000m in prvič v planine.

Še več, Zoja je prvič šla po markirani poti. Sicer le del, ampak zacahnana je³.

Na planino smo se seveda pripeljali z avtomobilom ne z gondolo, ker cifra vožnje z gondolo je absolutna previsoka. Nazaj grede sem celo proti mojemu prepričanju naredil prekršek in sem Zojo z avtomobilom prišel iskat celo na samo planino. Je bilo že malo hladno in brez sonca, pretehtalo pa je vse polno avtomobilov na sami planini.

Izlet je bil zadetek v polno - jasno vreme z idiličnimi razgledi po Kamniško Savinjskih Alpah.

Poleg razgledov in vremena je k odličnemu izletu pripomoglo dejstvo, da je cela planina idealna za vozičkanje.

Dolino smo prevozilo po dolgem in počez. Začeli smo pri cerkvici Marije Snežne

Se spustili do jezerčka pod cerkvico

Nadeljevali na senčno stran in se hitro umaknili nazaj na sonce

Ko smo se počasi dvigali proti smučiščem se je čisto nepričakovano prikazal vršni del Grintovca s svojo značilno streho.

Ves velik in pravilnih oblik. Sneg na strehi mi je povzročil kar nekaj mravljincev. Sicer snega še ni zadosti za smučanje, samo glede na to kako jo je zima letos zastavila, lahko smučam tam že letos .

Zunaj pa je postajalo vedno hladneje in počasi smo se umikali proti avtomobilu, še posnetek pri že ne vem katerem jezerčku

in spogledovanje z Ojstrico, zanimivim vrhom na koncu Kamniško Savinsjkih Alp.

Čisto za konec pa še fotografija dolinice z jezerčkom, ki ima zanimivo kontrastno barvo napram okoliški travi.

1. no ja, njej bolj pogojno
2. takrat napačno poimenovano Velika planina
3. in upam, da bo znamenje držalo

Gremo v hribe! Na Kukovo špico.

Ideja je dočakati sončni vzhod čim višje - predvsem nad meglo.

Zgodnja ura pa je ustrezala tudi Olkiju, ki nama je za izlet postavil časovni limit - 13:30 nazaj v Kranju. Nič lažjega, vstaneva zgodaj in švis na vrh in nazaj.

Seveda se zadeva ni izšla, izšel se ja pa izlet. Povzetek - čudovito!

Zgodnji štart je izdal eno skrivnost - megle ponoči ni, tako da sva že kmalu videla zimski Stenar.

Čez nekaj časa pa so se začeli vzkliki ob sončnem vzhodu. Najprej so zažarele skale nad nama

Sledilo je na nasprotni strani doline - Cmir in Triglav

Na koncu sva še midva dočakala trenutek, ko je sonce pogledalo nad nastajajočo meglo

Ko sva prišla k sebi sva zagrizla v melišče, ki ga je vedno bolj vztrajno zakrival novozapadli sneg.

Snega je bilo počasi v izobilju, midva pa sva se borila z zgornjim robom meglenega pokrova. Bo, ne bo

No, na koncu sva jo premagala in odprl se nama je pogled, ki naju je vrgel na rit - dobesedno!

Med fast food postankom me je Olki spomnil na uro

Sledila je sprememba cilja - samo še sedlo Gulce in nekaj več uživanja v razgledih.

Še pogled proti Vrtaškemu vrhu in gremo naprej

Konstatno sva se ozirala nazaj in slikala, slikala in še enkrat slikala.

Oziranje in gaženje nama je ekspresno pobiralo preostali čas.

Zato je zopet sledila pavza in nato obrat nazaj v dolino. Tam se je za nekaj trenutkov celo razkadila megla

Za konec še pogled nazaj proti hribom

in en v utrujenega in zadovljnega Olkija

Nič posebnega, pač vsak otrok naj bi jih dobil. Čeprav nekateri starši to zavračajo, na račun izkoriščanja ostalih, ki svoje otroke cepimo. Bi bilo dobro tudi pri nas prepovedati obisk vrtcov in šol za otroke, ki niso cepljeni.

Kakorkoli, dobila je pikico¹ in jo kar dobro prenesla - beri: minimalno joka.

Samo potem pa ti gre sestra na otroškem oddelku zaflikat malo nogico, kakor da je ne vem kaj.

Rezultat pa vidite na spodnjih dveh slikah.

Ubogi otrok je pol ure trpel, da sva to zadevo spravila dol. Koža je čisto preveč nežna za tole močno lepilo in človek se vpraša kaj si je mislila tista sestra v ZD, ko je to počela. Verjetno nič, opravlja svoje delo .

Seveda sva klicala tudi v ZD, pač za nasvet kako naj rešiva situacijo. Odgovor nama je zaprl usta - z bencinom ali razrečilom se to hitro dol spravi. Kreteni!

1. na spodnji sliki se jo komaj opazi …

Sam sem izbral temo Drevo. Na dnu je drevo.

Fascinira me pa vremensko stanje, ki je na vrhu. Zjutraj je bil sonce, sedaj je postalo oblačno, ponoči je tema in mogoče celo zvezde. Komi čakam .

Škoda edino, da Kamnik ni veljavno mesto .

1. Če jo kdo še nima naj bo potrpežljiv, saj jo obljubljajo vsem

Eno takšno kičasto okolje za sprehajanje v naravi je Planšarsko jezero in Ravenska Kočna. Ponavadi izhodišče, tokrat pa glavni cilj .

Seveda se je naprej potrebno ustaviti v gostilni¹, da se podkrepimo in šele nato pride na vrsto izlet.

Okrog jezera se ne dogaja nič zanimivega (pa še piha), zato odrinemo proti hribom.

Danes Babo bolj opazujem, tako kot vse ostalo naokrog. V osrčje hribov smo prišli sredi čudovitega jesenskega dneva. Barve so nore in vse žari v popoldanskem soncu.

Pogled v hribe pa ti da vedeti, da je tam že zima.

Na sliki je Kranjska koča na Ledinah.

In za konec še mogočna krava, ki nas je pregnala iz idiličnega martinčkanja.

1. po imenu mamica, da ne bo pomote

Samo žmak je naredilo in jest sm debelo pogledal.

Zoja pa v smeh.

In včeraj je Zoja dopolnila prvo četrtletje.

Med mesecem in tremi meseci, se je zgodilo ogromno zadev, amapk ko narediš zoom out vidiš, da je to nekaj čisto normalnega in ni da bi sedaj utrujal z vsakim nasmeškom, ki nama ga je naklonila. Še manj z grimasami in zvoki, ki jih ob tem spušča.

Zanimivo pa je, da se je v zadnjem mesecu dejansko začelo dogajati - Zoja je postala na nek načim samostojna in vse bolj se zaveda sveta okrog sebe. Upam, da jo ta res čimvečkrat razveseljuje in nasmeji.

Za konec pa še nekaj urni cikel spanje - igranje - crklanje - spanje. Ko se prebudi se najprej pošteno pretegne.

Nato se sama obrne na trebuh in začne pasti kravce¹.

Glava ji ne dela več problemov in jo že konkretno tišči v zrak.

Seveda, vse še ne zmore sama in nazaj na hrbet ji je še potrebno pomagati. To je pa tudi vse. Sedaj pridejo na vrsto igrala, ki dobijo že kar dobro merjene udarce.

Ko ta postanejo nezanimiva zopet malo raziskuje. Le kakšna je danes roka? Hmmm, le kaj je mami jedla, da ima tak okus …

No ko se tudi tega naveliča, sledi previjanje in crkljanje na previjalni mizi.

Nato pa jo počasi jemlje in edina rešitev je rama in stiskanje. Seveda za priboljšek si vzame še celo roko, le zakaj bi varčevali in imeli samo prst … Aja, duda je tam samo za okras

Na rami je vedno tako prijetno, da ji ne preostane drugega, kot da zaspi in nabere nove moči.

1. tako se reče temu položaju